VDSS sodba Pdp 730/2013

Jedro

Tožena stranka je tožniku (voznik avtobusa) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, po določbi 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Očitala mu je, da je izpustil oz. ni odpeljal dveh linij avtobusa. Glede na to, da navodila za delo pri toženi stranki niso bila jasna in nedvoumna, je tožnik lahko upravičeno štel, da gre za pavzo in mu zato ni mogoče očitati, da je storil hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepno ali zaradi hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se III. točka izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 549,63 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 72,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 3. 1. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter z izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco pri ZPIZ, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v potnem nalogu z dne 25. 11. 2010 napaka, ker pred linijama v potnem nalogu ni bilo oznake A. in je nato sodišče zaključilo, da tožnik zaradi tega ni mogel ugotoviti svojih delovnih nalog oziroma je menil, da ima v tem obdobju pavzo. Po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj so tožniku delovne naloge zelo dobro znane, gre za linijo, ki jo je tožnik večkrat, pred spornim datumom, vozil in je zato tudi poznal vozni red, ki bi ga moral primarno upoštevati. Tudi priča B.B. je izpovedal, da morajo vozniki voziti po voznem redu, potni nalog pa je le informacija, enako pa je izpovedal tudi priča C.C. ter priča D.D.. Sodišče pa ni upoštevalo izpovedi prič, da je moral voznik primarno upoštevati vozni red, ter da je potni nalog predstavljal zgolj seznam linij. Ker sodišče v sodbi ni pojasnilo, zakaj izpovedi prič ni upoštevalo in kljub njihovi izpovedi zaključilo, da je tožnika zavezoval zgolj potni nalog, je ostala sodba v tem delu neobrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je po mnenju tožene stranke sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je napačna in neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v potnem nalogu napaka, ker ni bilo oznake A. Kot je izpovedal priča D.D., kratica A. na voznikovo obveznost, da vozi po posameznih linijah, ne vpliva. Sodišče je popolnoma spregledalo dejstvo, da kratica A. za voznika ne predstavlja nobene za vožnjo oziroma izvedbo linije relevantne informacije. Tožnik je na obravnavi dne 5. 3. 2012 izpovedal, da mu prometnik C.C., ki mu je potni nalog izročil ni rekel, da bi bilo kakorkoli drugače, kot je bilo do tedaj, kar pa pomeni, da se delovna naloga ni v ničemer spremenila od predhodnih nalog in bi jo moral tožnik opraviti v skladu z voznim redom. Sporni liniji sta spadali v vozni red, kar pa pomeni, da bi jo moral tožnik odvoziti. Tožnik je priznal, da ga je poklical prometnik in vprašal, kje je oziroma zakaj ne vozi, pa kljub temu ni odpeljal druge linije št. .... Prometnik ga je poklical tudi 15 minut kasneje, ko je prejel pritožbo potnika in ugotovil, da kljub izrecnemu navodilu tožnik ni odpeljal niti druge linije, ob klicu pa je tožnik priči C.C. tudi povedal, da mu je vseeno. Zato so zatrjevanja tožnika, češ da je mislil, da ima pavzo neresnična, saj je od nadrejenega prometnika prejel jasno navodilo, da mora opraviti prevoz na liniji ..., pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva v izpodbijani sodbi ni opredelilo in v obrazložitvi ni pojasnilo zakaj meni, da tožnik kljub jasnemu navodilu ni bil dolžan odpeljati niti druge linije. Tožnik je na obravnavi dne 5. 3. 2012 sam izpovedal, da mu je bil potni nalog jasen in da v primeru, če mu kaj ne bi bilo jasno bi poklical prometnika. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju tožene stranke zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik, na podlagi vpogleda v potni nalog, pravilno zaključil, da ima pavzo. Tožnik bi moral tudi upoštevati vozni red, ki je za vsako posamezno linijo enak ter v skladu s koncesijsko pogodbo in se v času koncesijske pogodbe ne spreminja. Vozni red na obeh linijah je bil tožniku zelo dobro znan, saj je vozil v Potniškem prometu E., ki ima samo ... linij. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do trditev tožene stranke, da bi moral tožnik potem, ko ga je poklical prometnik iz razloga, ker ni odvozil prve linije, odpeljati vsaj drugo linijo št. ..., z odhodom ob 7:45 uri in prihodom 8:14 uri. Tudi, če bi držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da potni nalog za tožnika ni bil jasen, pa mu je postal jasen takoj, ko ga je poklical prometnik. V okviru dokumentacije, ki jo je z dopisom z dne 9. 1. 2013 zahtevalo sodišče je tožena stranka v spis vložila tudi potni nalog za voznika F.F. z dne 24. 11. 2010 in G.G. z dne 26. 11. 2010 in s tem dokazala, da so tudi drugi vozniki opravljali vožnje po istem voznem redu, zato tožnik glede tega ni bil diskriminiran. Tožena stranka glede navedenih potnih nalog ne more biti prekludirana, saj jih je predložila na poziv sodišča. Tožnik pa je že pred obravnavano kršitvijo ves čas kršil obveznosti iz delovnega razmerja, tako je iz opozorila z dne 8. 12. 2010 razvidno, da je bilo s strani izvajalca Satelitskega spremljanja gibanja vozil v mestnem prometu ugotovljeno, da je tožnik kršil vozni red glede odhodov iz posameznih avtobusnih postajališč in jih je zapuščal pred predvidenim odhodom. Tožena stranka je navedla, da tožnika nikoli ni šikanirala, saj iz priložene listinske dokumentacije izhaja, da mu je bilo omogočeno šolanje ter celo izredni neplačani dopust zaradi izvedbe obvezne delovne prakse ob zaključku izobraževanja za vodoinštalaterja. Tožena stranka je torej tožniku omogočila šolanje in izobraževanje, vendar pa je tožnik številne kršitve ponavljal, zaradi česar je bil tudi opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti zahtevek tožnika zavrne oziroma ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik se je pritožil glede odmere stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo stroške postopka v višini 20,00 EUR, pri tem pa je spregledalo, da je tožnika v postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 146/2011, pred razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve v ponovno odločanje, zastopal odvetnik. Slednji je na naroku dne 7. 3. 2012 vložil stroškovnik, s katerim je zahteval plačilo nagrade za narok po tar. št. 3102 - 378,00 EUR, PTT pavšal po tar. št. 6002 20,00 EUR, potne stroške po tar. št. 6003 (117 km - H. - E. - H. v višini 43,29 EUR, parkirnino 1 EUR na uro, na vse pa 20 % DDV. Ker je tožnik s svojim zahtevkom v ponovljenem postopku v celoti uspel je upravičen tudi do stroškov predhodnega postopka, zato tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odmeri stroške po priglašenem stroškovniku z dne 7. 3. 2012. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je podal tudi odgovor na pritožbo tožene stranke in predlog za popravo sodbe zaradi spremembe naziva tožene stranke. V odgovoru navaja, da se je tožena stranka dne 23. 5. 2013 preimenovala v I. d.d., dne 3. 6. 2013 pa je bil sprejet konstitutiven sklep družbenikov, da se navedena delniška družba preoblikuje v družbo z omejeno odgovornostjo, tako da se naziv tožene stranke sedaj glasi: I. d.o.o.. Glede na pravno nasledstvo bi moral odvetnik J.J. predložiti novo pooblastilo, ki se glasi na ime pravnega naslednika in ker tega ni predložil pomeni, da odvetnikovo pooblastilo v spisu ni pravilno. V odgovoru tožnik navaja, da tožena stranka v pritožbi nedopustno navaja nova dejstva in trditve, ki jih do prvega naroka ni navedla in jih zato sodišče, skladno z 286. členom ZPP, ne sme upoštevati. Navedbe tožene stranke, da so kratice A. popolnoma brezpredmetne, so brez temelja, ker so v popolnem nasprotju z izpovedbami prič v postopku. V konkretnem primeru je pri potnem nalogu šlo za očitno napako, za katero tožnik ni mogel biti odgovoren, saj je objektivno gledano ravnal enako, kot bi ravnal kdorkoli od drugih voznikov. Tudi ostali vozniki so izpovedali, da brez kratice A. navedeno pomeni pavzo oziroma da ne gre za vožnjo potnikov. Prav tako tožena stranka v pritožbi izhaja iz izmišljene navedbe, češ da naj bi tožnik dvomil v potni nalog. Tožnik v potni nalog ni dvomil, zato ni imel razloga klicati planerja. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je le napačno odmerilo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo drugič in je v ponovljenem postopku, v skladu z napotilom v sklepu VDSS opr. št. Pdp 747/2012 z dne 13. 12. 2012, dopolnilo dokazni postopek in ugodilo zahtevku tožnika.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, po določbi 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, v kateri mu je očitala, da je dne 25. 11. 2010 izpustil dve liniji avtobusa in sicer ob 7:10 uri ni odpeljal linije v smeri K. - L. - M. in ob 7:47 uri ni odpeljal linije M. - N. - M.. Tožnik je ves čas postopka trdil, da na potnem nalogu ni bilo označbe A. oziroma O. in tudi ni bilo vmesne postaje, zato je to zanj, kot za druge voznike, pomenilo pavzo. Njegovo trditev sta potrdili tudi priči, ki še vedno vozita in sta zaposleni pri toženi stranki in sicer P.P. in R.R.. Oba sta izpovedala, da v kolikor na potnem nalogu ni navedene kratice A. oziroma O. to pomeni prazno vožnjo (vožnjo brez potnikov) oziroma pavzo. Oba sta tudi izpovedala, da bi v primeru tako sestavljenega potnega naloga, imela pavzo in da ne bi poklicala prometnika, saj zanju navedeno ne bi predstavljalo nejasnosti. Sodišče je zato pravilno, na podlagi izpovedi prič in Pravilnika o notranji kontroli družb S. zaključilo, da so potni nalogi pomenili dnevno odredbo za delo voznikov in je zato bil tožnik potni nalog tudi dolžan upoštevati.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da kratica A. za voznika ni predstavljala nobene relevantne informacije za vožnjo oziroma izvedbo linije. Priča R.R. je izpovedal, da je tožena stranka po tem, ko je tožnik imel težave zaradi pavze, iz razloga, ker v potnem nalogu ni bilo navedene kratice A. oziroma O., voznike opozorila z velikim opozorilom na oglasni deski, da ta kratica za voznike ni pomembna in naj jo, od tedaj dalje, ne gledajo več. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da so vozniki pri toženi stranki vse do pisnega obvestila tožene stranke o tem, da kratice niso upoštevane, potni nalog interpretirali enako kot tožnik in je zato tožena stranka kasneje izdala pisna navodila. Navedeno pa kaže na to, da navodila za delo pri toženi stranki niso bila jasna in nedvoumna. Glede na izpoved tožnika in prič je bilo navodilo po potnem nalogu takšno, da naj vožnje tožnik ne odpelje, saj ni bilo kratice A., niti ni bilo vmesne postaje, zato je tožnik lahko upravičeno štel, da gre za pavzo in mu zato ni mogoče očitati, da je storil hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepno ali zaradi hude malomarnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to zahteva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo, zato je pritožben očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen.

Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče T.T. in obrazložilo, da za odločitev o utemeljenosti odpovedi, zaslišanje ni bistveno. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni upoštevalo navedb tožene stranke v točki 4 pripravljalne vloge z dne 5. 10. 2011 in predlaganih dokazov v točki 10 pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19. 2. 2013, saj tožena stranka v vlogi ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati v dotedanjem postopku (2. odstavek 362. člena ZPP). Tožena stranka je namreč z navedeno pripravljalno vlogo predložila potni nalog št. ... in predlagala zaslišanje dveh voznikov G.G. in F.F.. Tožena stranka je bila s predlaganjem dokazov prekludirana, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke v zvezi z navedenim.

Sicer pa tožena stranka v pritožbi, od 6 strani dalje, nedopustno navaja nova dejstva in trditve, ki jih predhodno v svojih vlogah do prvega naroka ni podala. Tožena stranka ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, zakaj jih navaja šele v pritožbi zoper sodbo. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je tožnika potem, ko ni odvozil prve linije št. ..., s pričetkom ob 7:10 uri, poklical prometnik in zahteval, da naj opravi vsaj vožnjo na drugi liniji št. ..., s pričetkom 7:45 uri, vendar tožnik vožnje ni opravil. Nadalje je tožena stranka v pritožbi zaterjevala, da iz izpovedi priče C.C. izhaja, da je tožnika poklical in mu povedal, da mora voziti, tožnik pa mu je odgovoril, da ne bo vozil, ker ima počitek. Trditve tožene stranke, da bi tožnik lahko odpeljal vsaj drugo linijo št. ..., s pričetkom ob 7:45 uri, saj je bil s strani prometnika obveščen, da mora linijo odpeljati, so prvič podane šele v pritožbi. Tožena stranka dejansko niti v odgovoru na tožbo, niti v pripravljalni vlogi ni trdila, da je spornega dne tožnika poklical prometnik C.C. in mu naročil naj odpelje drugo linijo št. .... Šele priča C.C. je izpovedal, da je tožnika poklical, ker je dobil klic potnika, da avtobusa ni bilo. Izvedeni dokazi pa ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, saj je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev, zato sodišče navedb tožene stranke skladno z 286. členom ZPP, ne more upoštevati.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje v sodbi moralo pojasniti, zakaj meni, da tožnik potem, ko je prejel jasno navodilo prometnika, da mora drugo linijo odvoziti, tega ni bil dolžan storiti, čeprav se takrat očitno ni več mogel izgovarjati na zmoto. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je zato sodba v tem delu neobrazložena ter brez razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni moglo opredeliti do navedb tožene stranke, ki pa jih do prvega naroka sploh ni zatrjevala in prav tako iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil tožnik pravočasno obveščen, da bi lahko odpeljal drugo linijo št. ....

Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper odločbo o odmeri stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje dejansko spregledalo, da je tožnika v postopku opr. št. Pd 146/2011 zastopal odvetnik U.U., ki je na naroku dne 7. 3. 2012 vložil stroškovnik. Tožnik je s svojim zahtevkom v ponovljenem postopku v celoti uspel, zato je upravičen tudi do stroškov, ki jih je odvetnik priglasil na naroku dne 7. 3. 2012 in sicer nagrade za narok po tar. št. 3102 (378,00 EUR), PTT pavšal po tar. št. 6002 - 20,00 EUR ter potne stroške po tar. št. 6003 (43,29 EUR) in na 20 % DDV. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče tožniku, na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 v nadaljevanju ZOdvT), priznalo nagrado v višini 549,63 EUR, upoštevajoč tudi stroške 20,00 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo odločitev o prvostopenjskih pravdnih stroških tako, kot je razvidno iz izreka. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je pritožbeno sodišče skladno z ZOdvT, priznalo nagrado za pritožbo po tar. št. 3220 (50,00 EUR), PTT pavšal (10,00 EUR), vse povečano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 72,00 EUR. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika za plačilo stroškov odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

02.12.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1045/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 1054/2010
• VDSS sodba Pdp 877/2013